Božji dar, kar mi smo, da bi se uresničil in izrazil, potrebuje ljubezen

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo vam želim! Jezus nas danes v evangeliju vabi k razmišljanju o tem, kako naložiti zaklad našega življenja (prim. Lk 12,32-48). Pravi: 'Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme' (v. 33)«. S temi besedami je papež Leon XVI. začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov na Trgu sv. Petra na današnjo 19. nedeljo med letom.

Spodbuja nas torej, naj darov, ki nam jih je Bog dal, ne zadržimo zase, ampak naj jih velikodušno uporabljamo v dobro drugih, zlasti najbolj potrebnih naše pomoči. Ne gre samo za to, da podelimo materialne dobrine, ampak da zastavimo svoje sposobnosti, svoj čas, svojo naklonjenost, svojo navzočnost, svojo empatijo. Skratka vse tisto, kar vsakega od nas v Božjih načrtih naredi edinstveno, neprecenljivo bogastvo, živ, utripajoč kapital, ki ga je treba negovati in vlagati, da bi rasel, sicer se posuši in izgubi vrednost. Ali pa konča izgubljen, na milost in nemilost prepuščen tistemu, ki se ga polasti kot tat, da iz njega naredi predmet potrošnje.

Božji dar, kar smo, ni namenjen temu, da bi se izčrpal tako. Da bi se uresničil in izrazil, potrebuje prostor, svobodo, odnos: potrebuje ljubezen, ki edina spremeni in oplemeniti vsak vidik našega življenja in nas dela vedno bolj podobne Bogu. Ni naključje, da je Jezus te besede povedal na poti proti Jeruzalemu, kjer bo na križu daroval samega sebe za naše zveličanje.

Dela usmiljenja so najvarnejša in najbolj donosna banka, v katero lahko zaupamo zaklad našega življenja, kajti tam, kot nas uči evangelij, z »dvema novčičema« tudi najbolj uboga vdova postane najbogatejši človek na svetu (prim Mr 12,41-44).

Sveti Avguštin v zvezi s tem pravi: »Človek bi bil že zadovoljen, če bi iz bronaste libre pridobil srebrno, ali iz srebrne zlato; toda iz tega, kar da, pridobi nekaj resnično drugačnega, ne zlata ali srebra, ampak večno življenje« (Sermo 390, 2). In pojasni, zakaj: »Stvar, ki jo da, bo spremenjena, ker bo spremenjen tisti, ki daje« (prav tam).

Da bi razumeli, kaj to pomeni, si lahko predstavljamo mamo, ki stisne k sebi svoje otroke: ali ni najlepši in najbogatejši človek na svetu? Ali dva zaročenca, ko sta skupaj: ali se ne počutita kot kralj in kraljica? In lahko bi navedli še veliko drugih primerov.

Zato se v družini, v župniji, v šoli in na delovnih mestih, kjerkoli že smo, potrudimo, da ne bomo izgubili nobene priložnosti za ljubezen. To je budnost, ki jo Jezus zahteva od nas: da se navadimo biti pozorni, pripravljeni, občutljivi drug do drugega, kakor je On vsak trenutek do nas.

Sestre in bratje, to željo in to nalogo zaupajmo Mariji: naj nam Ona, jutranja zarja, pomaga, da bomo v svetu, ki ga zaznamujejo tolike delitve, »stražarji« usmiljenja in miru, kakor nas je učil sv. Janez Pavel II. (prim. Molitveno bdenje za 15. Svetovni dan mladih, 19. avgust 2000) in kot so nam tako lepo pokazali mladi, ki so prišli v Rim na jubilej.

Vatican 10.8. 2025, RV